pH tal je eden izmed pomembnejših parametrov, ki jih moramo poznati, da rastlinam zagotovimo optimalno rast. pH je definiran kot negativni logaritem koncentracije vodikovih ionov in zavzema vrednosti od 1 do 14. Prsti z vrednostjo 7 so nevtralne, tiste z vrednostmi pod 7 so kisle, nad 7 pa so bazične. Ko zagotovimo posamezni rastlini optimalen pH je vsrkavanje hranil optimalno, kar privede do boljše in hitrejše rasti ter večje odpornosti proti škodljivcem. Večina rastlin raste najbolje pri pH vrednostih med 6,0 in 7,0, izjema so npr. borovnice, krompir in rododendroni, ki imajo radi bolj kisle prsti (od 4,5 do 5,3), lucerna in oljka pa npr. bolj bazično prst (od 7.0 do 8.0). pH ima velik vpliv, ker močno vpliva na dostopnost rastlinskih hranil, kopičenje toksičnih snovi v rastlinah in na mikroorganizme v zemlji.
Kako izmerimo pH?
Za določitev pH-ja obstaja več metod. Najnatančneje ga določimo, če uporabimo natančen pH meter. Poleg pH metra lahko uporabimo tudi različne indikatorje ali barvila, ki v odvisnosti od pH spreminjajo barvo.
Pri analizah zemlje moramo tudi upoštevati kako pripravimo raztopino za merjenje pH, saj je dobljen rezultat ključnega pomena za vse ukrepe in priporočila, ki iz rezultata sledijo. Najpogosteje se uporablja mešanica zemlje in destilirane vode v razmerju 1:1. Če imamo zemlje, ki zarži veliko vode (npr. glinaste prsti), uporabimo razmerje 1:2. Pri nas se veliko krat meri pH izključno v raztopini 1 M KCl (če npr. pošljemo zemljo na analizo v določene laboratorije). Ta postopek v osnovi ni primeren, saj KCl "sprosti" vse aluminijeve in vodikove ione, ki so vezani v koloidih. Rezultat je zato precej nižji od dejanskega stanja, zato ne ustreza realnim pogojem v zemlji. Tako vrednost ne moremo obravnavati kot pH zemlje. Uporaba KCl lahko pH zniža tudi za 2 enoti! Kvečjemu je v določenih primerih smiselna uporaba 0,01 M CaCl2, saj kalcijev klorid iz koloidov sprosti le vodikove ione in s tem dobimo neko povprečno minimalno kislost, ki je značilna za analiziran vzorec. Uporaba CaCl2, ki sprosti "rezervno" kislost pride še posebej v poštev, če se nameravamo lotiti višanja pH z npr. apnenjem zemlje, saj predstavlja dodatno zalogo kislin, ki jih moramo nevtralizirati.
Pri analizah zemlje moramo tudi upoštevati kako pripravimo raztopino za merjenje pH, saj je dobljen rezultat ključnega pomena za vse ukrepe in priporočila, ki iz rezultata sledijo. Najpogosteje se uporablja mešanica zemlje in destilirane vode v razmerju 1:1. Če imamo zemlje, ki zarži veliko vode (npr. glinaste prsti), uporabimo razmerje 1:2. Pri nas se veliko krat meri pH izključno v raztopini 1 M KCl (če npr. pošljemo zemljo na analizo v določene laboratorije). Ta postopek v osnovi ni primeren, saj KCl "sprosti" vse aluminijeve in vodikove ione, ki so vezani v koloidih. Rezultat je zato precej nižji od dejanskega stanja, zato ne ustreza realnim pogojem v zemlji. Tako vrednost ne moremo obravnavati kot pH zemlje. Uporaba KCl lahko pH zniža tudi za 2 enoti! Kvečjemu je v določenih primerih smiselna uporaba 0,01 M CaCl2, saj kalcijev klorid iz koloidov sprosti le vodikove ione in s tem dobimo neko povprečno minimalno kislost, ki je značilna za analiziran vzorec. Uporaba CaCl2, ki sprosti "rezervno" kislost pride še posebej v poštev, če se nameravamo lotiti višanja pH z npr. apnenjem zemlje, saj predstavlja dodatno zalogo kislin, ki jih moramo nevtralizirati.
Kako znižamo pH zemlje?
Najprej se moramo zavedati, da je nižanje pH alkalne zemlje precej težje kot višanje pH kisle zemlje. Pred katero koli iniciativo za spreminjanje pH, je nujno opraviti analizo zemlje. Najbolj blag in ekološki način znižanja pH je, da zemlji primešamo kislo šoto. Drugi možen ukrep je, da zemljo gnojimo s kislimi gnojili. To je lahko npr. amonijev sulfat ali pa urea "oblečena" v žveplo. Bolj agresivna ukrepa sta dodajanje elementarnega žvepla ali aluminijevega sulfata. Če želimo, da žveplo dejansko zniža pH zemlje, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
- žveplo mora biti z zemljo čim bolj premešano (posutje žvepla po površini, ni učinkovito),
- zemlja mora biti vlažna,
- zemlja mora biti čim bolj prezračena,
- zaželeno je, da je zemlja topla in
- potreben je čas.
Kako zvišamo pH zemlje?
Ko pH pade pod 5,5 se pri večini rastlin že začenjajo določene težave. Poleg slabših pridelkov zaradi neoptimalne absorpcije hranil (K, Ca, Mg), se lahko začnejo kazati že znaki toksičnosti mangana, železa in aluminija. pH lahko dvignemo z naprimer dodajanjem pepela zemlji, najpogostejši način za dvig pH pa je apnenje. Ko zemlji dodamo apno (CaCO3), kalcij zavzame mesto dveh hidroksidnih ionov (H+). Hidroksidna iona reagirata s karbonatom (CO3) in tako nastane molekula vode (H2O) in ogljikov dioksid (CO2), ki se sprosti v zrak. Če rastline vežejo kalcij oz. ga izperejo padavine, poteče kemijska reakcija v obratno smer in zemlja se ponovno zakisa.
Določanje primernih količin apna za višanje pH, ni enostavna zadeva, zato lahko ustrezno količino izračunajo le specializirani laboratoriji, ki opravljajo analizo zemlje. Za vsak tip prsti je potrebno uporabiti drug pufer, da se izmeri pufersko kapaciteto in preračuna potrebne količine apna. Pri tem moramo upoštevati tudi fizikalne lastnosti zemlje. Večina laboratorijev v Sloveniji uporablja neoptimizirane metode in posledično priporočajo napačne količine apna.
Tudi apna je več vrst. Da bo apno učinkovito, mora biti čim bolj "fino", saj je bolj ali manj netopno v zemlji, zato večji delci niso učinkoviti. Poleg tega je potrebno apno čim bolj premešati z zemljo, ker apno žal ne potuje kot npr. gnojila in če ga posujemo po površini zemlje, bo tam tudi ostalo. Smiselno je tudi razmisliti ali uporabiti npr. kalcitno ali dolomitno apno. Dolomitno ima poleg kalcijevega karbonata tudi magnezijev karbonat, kar zemljo obogati še z magnezijem.
Določanje primernih količin apna za višanje pH, ni enostavna zadeva, zato lahko ustrezno količino izračunajo le specializirani laboratoriji, ki opravljajo analizo zemlje. Za vsak tip prsti je potrebno uporabiti drug pufer, da se izmeri pufersko kapaciteto in preračuna potrebne količine apna. Pri tem moramo upoštevati tudi fizikalne lastnosti zemlje. Večina laboratorijev v Sloveniji uporablja neoptimizirane metode in posledično priporočajo napačne količine apna.
Tudi apna je več vrst. Da bo apno učinkovito, mora biti čim bolj "fino", saj je bolj ali manj netopno v zemlji, zato večji delci niso učinkoviti. Poleg tega je potrebno apno čim bolj premešati z zemljo, ker apno žal ne potuje kot npr. gnojila in če ga posujemo po površini zemlje, bo tam tudi ostalo. Smiselno je tudi razmisliti ali uporabiti npr. kalcitno ali dolomitno apno. Dolomitno ima poleg kalcijevega karbonata tudi magnezijev karbonat, kar zemljo obogati še z magnezijem.
RSS Feed
