2. Globina vzorčenja je odvisna tudi od kulture?
V grobem velja, da vzorce za analizo tal pri ZELENJAVI ali TRAVNIKU vzamemo iz globine 0-10 cm, na NJIVAH do globine oranja, pri trajnih nasadih kot so SADOVNJAKI in VINOGRADI navadno vzamemo vzorec iz globine od 0-30 cm. ​

V tem primeru je stranka že izpolnila obrazec (ki ga najdete na naši spletni strani) in je samo še ustrezno označila vrečko, da se vzorec za analizo ne pomeša.
 
Vrečko z vzorcem zemlje dobro zaprete in jo opremite z obrazcem vzorčenja zemlje, ki ga najdete na naši spletni strani (http://www.analiza-zemlje.si/kako-vzor269imo---naro269ilo.html ) in vse skupaj pošljete na naslov: 
AgroMedica d.o.o. 
PE Ajdovščina,
Idrijska cesta 8,
​5270 Ajdovščina.

Pri koruzi npr. opazimo predvsem pri mlajših listih bele proge tik ob osrednji listni žili (Slika 1). Poleg tega so rastline nižje kot bi morale biti. 

Pri jablanah se simptomi pokažejo že zgodaj spomladi. Listi poganjkov so krajši in nenormalno ozki, pogosta je tudi deformacija vrhnjih listov. Pri močnem pomanjkanju cinka, se lahko pri jablanah pojavi tudi kloroza (Slika 2). Taka drevesa imajo tudi manjše in deformirane plodove slabe kakovosti.

Pri oljkah je zanimivo, da pomanjkanja cinka brez kemijskih analiz ne moremo ugotoviti. Oljke namreč ne kažejo nobenih vidnih znakov pomanjkanja. Zadostne količine cinka pa so povezane z večjimi plodovi in večjo maso mesa. Cink naj bi preprečeval tudi prezgodnje zorenje in povečeval oljevitost sadežev.

Znaki večjega pomanjkanja cinka pri trtah se kažejo kot pomanjšani  in asimetrični listi, venska kloroza in “cik-cak” rast poganjkov (Slika 3). Manjše pomanjkanje prizadane samo grozde. Ti so manjši, jagode na njih pa so neenakomerno zrele (Slika 4).

Pri gnojenju s cinkom moramo biti previdni, da zagotovimo že na začetku optimalno količino cinka. Ker je cink precej stabilen element v zemlji, se ta ne izpira veliko, zato redno gnojenje s cinkom navadno ni potrebno. Tipi najpogostejših cinkovih gnojil:

Najenostavnejši način, da se izognemo zgornjim težavam, je natančna analiza zemlje in/ali rastlinskih tkiv. Zavedati pa se moramo, da vsaka analiza ni dobra analiza in da poleg ustreznih laboratorijev so pomembne tudi računalniške obdelave podatkov ter priporočila, ki iz tega sledijo.

Kalijev silikat lahko uporabimo kot fungicid proti pepelovkam trte, kumaric, buč, lubenic, okrasnih rastlin... Uporabljamo ga tudi proti botritisu borovnic. S kalijevim silikatom preprečujemo nastanek mokre gnilobe korenin (Pythium, Fusarium). Poleg tega je odlično sredstvo za preprečitev velikega števila plesni na zelenici.

Pri uporabi kalijevega silikata proti plesnim moramo poudariti, da to ni sredstvo, ki deluje izključno na plesen, ampak ga lahko rastlina absorbira in uporabi, ko je to potrebno. Pri študijah vinske trte so ugotovili, da trta sama uporabi absorbiran silicij za boj proti plesnim, ko se te pojavijo. Kalijev silikat je odlična alternativa žveplu. Raziskave na kumaricah pa so pokazale, da če se rastlina ne okuži, silicija ne absorbira, ko pa se okuži, rastline začnejo črpati silicij in sprožijo močne obrambne mehanizme. Ravno zato je priporočljivo, da se ob prvih znakih okužb rastlini takoj zagotovi zadostno zalogo silicija.

Insekticidno delovanje: S škropljenjem grozdja, fižola, agrumov, oreščkov... učinkovito zatiramo pršice. Lahko ga uporabimo tudi proti listnim ušem, belim mušicam in ostalim insektom z mehkim telesom (na koristne insekte, kalijev silikat nima bistvenega vpliva!). 

Kalijev silikat je pri vseh poskusih do sedaj povečal število skupnih sladkorjev in pospešil zrejanje sadja. Ob uporabi kalijevega silikata so npr. jagode mnogo slajše in intenzivneje rdeče. Če grozdje škropimo s kalijeim silikatom ko začne dobivti barvo, bo imelo grozdje ob trgatvi v povprečju za 2 brixa več sladkorja. Ameriške Univerze so dokazale tudi povečanje teže sadežev za od 18 do 80 %. 

Ostali simptomi so lahko manjša količina cvetnega prahu, deformacija vršičkov in poškodbe konic korenin. Pomanjkanje bora je zelo razširjeno na bazičnih zemljah, kjer je izkoristek bora zelo majhen. Absorbcija bora je dodatno otežena tudi v zemljah, ki vsebujejo malo organske snovi. Tipičen primer pomajkanja bora je gnitje cvetačne sredice.Pri gnojenju z borom pa moramo biti zelo previdni, kajti prevelike količine bora lahko močno poškodujejo rastline. Zato je analiza zemlje pred gnojenjem skoraj nujna. Tipi najpogostejših borovih gnojil:

Druga težava, ki se tudi precej pogosto pojavlja, so deformacije oljk, ki jim pravimo “monkey face” oz. opičji obraz (Slika 2). To težavo veliko ljudi povezuje s sušo, kar pa ni pravilno.

Tudi za vinsko trto je bor izredno pomemben element. Nacionalna raziskava je nekaj let nazaj pokazala, da so slovenska vinogradniška tla izredno slabo založena z borom. To so potrdile tudi naše raziskave. Pri vinski trti pomeni pomanjkanje bora slabšo oploditev in kasneje nižji pridelek. Zaradi slabše oploditve in velikega števila neoplojenih jagod, je tudi kakovost grozdja slabša. Za vinsko trto je značilno, da zlahka sprejema bor preko korenin, zato je toliko bolj smiselno gnojenje tal in ne listov. Pri trti moramo biti še toliko bolj previdni glede doziranja bora, saj je razlika med potrebno količino bora in količino, ki je za rastlino toksična, izredno majhna. Zato gnojenje z borom brez analize zemlje odsvetujemo.

Če trti primanjkuje bor, se znaki najprej pokažejo kot večje število neoplojenih jagod (Slika 3). Na ostalih delih vinske trte opazimo metlasto razrast. Ta razrast je posledica odmiranja vršičkov mladih poganjkov. Poškodbe se vidijo tudi na razpokani povrhnjici poganjkov in koreninskega sistema. Listi belih sort se obarvajo v rumeno, rdeče sorte pa v rdečkasto barvo. Kasneje se listne ploskve raztrgajo, žile razpokajo in robovi listja se posušijo (Slika 4). Na vseh vegetativnih delih trte je opazna močno upočasnjena rast.

Po drugi strani se predoziranje kaže v odmiranju listnih konic (mlajših listov) in zvijanju listov. Večje predoziranjese opazi tudi na starejših listih, kjer se pojavlja gubanje, kodranje in trganje listne površine. Rast vinske trte se močno upočasni.

Pri nas se je nekako uveljavila praksa foliarnega gnojenja z borom. Po raziskavah naj bi bilo s foliarnim borom idealno škropiti npr. oljke ob cvetenju in ponovno čez 2 tedna.

AgroMedica analize so pokazale, da foliarno dodajanje bora našim oljkam ne zadostuje, ker je zemlja v Sloveniji izredno revna z borom.

Zaradi tega je precej bolj smiselno gnojenje zemlje z borom, ki zagotovi neprekinjene zaloge bora za daljše časovno obdobje. Z borom lahko rastline gnojimo od pozne jeseni do zgodnje spomladi.

pH tal je eden izmed pomembnejših parametrov, ki jih moramo poznati, da rastlinam zagotovimo optimalno rast. pH je definiran kot negativni logaritem koncentracije vodikovih ionov in zavzema vrednosti od 1 do 14. Prsti z vrednostjo 7 so nevtralne, tiste z vrednostmi pod 7 so kisle, nad 7 pa so bazične. Ko zagotovimo posamezni rastlini optimalen pH je vsrkavanje hranil optimalno, kar privede do boljše in hitrejše rasti ter večje odpornosti proti škodljivcem. Večina rastlin raste najbolje pri pH vrednostih med 6,0 in 7,0, izjema so npr. borovnice, krompir in rododendroni, ki imajo radi bolj kisle prsti (od 4,5 do 5,3), lucerna in oljka pa npr. bolj bazično prst (od 7.0 do 8.0). pH ima velik vpliv, ker močno vpliva na dostopnost rastlinskih hranil, kopičenje toksičnih snovi v rastlinah in na mikroorganizme v zemlji.

Za določitev pH-ja obstaja več metod. Najnatančneje ga določimo, če uporabimo natančen pH meter. Poleg pH metra lahko uporabimo tudi različne indikatorje ali barvila, ki v odvisnosti od pH spreminjajo barvo.

Pri analizah zemlje moramo tudi upoštevati kako pripravimo raztopino za merjenje pH, saj je dobljen rezultat ključnega pomena za vse ukrepe in priporočila, ki iz rezultata sledijo. Najpogosteje se uporablja mešanica zemlje in destilirane vode v razmerju 1:1. Če imamo zemlje, ki zarži veliko vode (npr. glinaste prsti), uporabimo razmerje 1:2. Pri nas se veliko krat meri pH izključno v raztopini 1 M KCl (če npr. pošljemo zemljo na analizo v določene laboratorije). Ta postopek v osnovi ni primeren, saj KCl "sprosti" vse aluminijeve in vodikove ione, ki so vezani v koloidih. Rezultat je zato precej nižji od dejanskega stanja, zato ne ustreza realnim pogojem v zemlji. Tako vrednost ne moremo obravnavati kot pH zemlje. Uporaba KCl lahko pH zniža tudi za 2 enoti! Kvečjemu je v določenih primerih smiselna uporaba 0,01 M CaCl2, saj kalcijev klorid iz koloidov sprosti le vodikove ione in s tem dobimo neko povprečno minimalno kislost, ki je značilna za analiziran vzorec. Uporaba CaCl2, ki sprosti "rezervno" kislost pride še posebej  v poštev, če se nameravamo lotiti višanja pH z npr. apnenjem zemlje, saj predstavlja dodatno zalogo kislin, ki jih moramo nevtralizirati.

Najprej se moramo zavedati, da je nižanje pH alkalne zemlje precej težje kot višanje pH kisle zemlje. Pred katero koli iniciativo za spreminjanje pH, je nujno opraviti analizo zemlje. Najbolj blag in ekološki način znižanja pH je, da zemlji primešamo kislo šoto. Drugi možen ukrep je, da zemljo gnojimo s kislimi gnojili. To je lahko npr. amonijev sulfat ali pa urea "oblečena" v žveplo. Bolj agresivna ukrepa sta dodajanje elementarnega žvepla ali aluminijevega sulfata. Če želimo, da žveplo dejansko zniža pH zemlje, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

• žveplo mora biti z zemljo čim bolj premešano (posutje žvepla po površini, ni učinkovito),
• zemlja mora biti vlažna,
• zemlja mora biti čim bolj prezračena,
• zaželeno je, da je zemlja topla in
  
• potreben je čas.

Zavedati se moramo, da morajo najprej bakterije v zemlji pretvoriti žveplo v žveplovo kislino in šele nato se bo pH znižal. Aluminijev sulfat po drugi strani ne potrebuje mikroorganizmov za znižanje pH. Reagira namreč z vodo, pri reakciji pa nastaneta netopen aluminijev hidroksid in žveplova kislina. Pri zemlji z veliko kalcijevega karbonata je z žveplom skoraj nemogoče znižati pH, saj so potrebne količine tako velike, da so nesmiselne (za nevtralizacijo npr. 2 % CaCO3 bi potrebovali približno 15 ton žvepla na hektar).

Ko pH pade pod 5,5 se pri večini rastlin že začenjajo določene težave. Poleg slabših pridelkov zaradi neoptimalne absorpcije hranil (K, Ca, Mg), se lahko začnejo kazati že znaki toksičnosti mangana, železa in aluminija. pH lahko dvignemo z naprimer dodajanjem pepela zemlji, najpogostejši način za dvig pH pa je apnenje. Ko zemlji dodamo apno (CaCO3), kalcij zavzame mesto dveh hidroksidnih ionov (H+). Hidroksidna iona reagirata s karbonatom (CO3) in tako nastane molekula vode (H2O) in ogljikov dioksid (CO2), ki se sprosti v zrak. Če rastline vežejo kalcij oz. ga izperejo padavine, poteče kemijska reakcija v obratno smer in zemlja se ponovno zakisa.

Določanje primernih količin apna za višanje pH, ni enostavna zadeva, zato lahko ustrezno količino izračunajo le specializirani laboratoriji, ki opravljajo analizo zemlje. Za vsak tip prsti je potrebno uporabiti drug pufer, da se izmeri pufersko kapaciteto in preračuna potrebne količine apna. Pri tem moramo upoštevati tudi fizikalne lastnosti zemlje. Večina laboratorijev v Sloveniji uporablja neoptimizirane metode in posledično priporočajo napačne količine apna.

Tudi apna je več vrst. Da bo apno učinkovito, mora biti čim bolj "fino", saj je bolj ali manj netopno v zemlji, zato večji delci niso učinkoviti. Poleg tega je potrebno apno čim bolj premešati z zemljo, ker apno žal ne potuje kot npr. gnojila in če ga posujemo po površini zemlje, bo tam tudi ostalo. Smiselno je tudi razmisliti ali uporabiti npr. kalcitno ali dolomitno apno. Dolomitno ima poleg kalcijevega karbonata tudi magnezijev karbonat, kar zemljo obogati še z magnezijem.